Sonce ima plav škrljâk
I od zlata lače,
Plašč svilní mu je oblâk, –
Pa vesèlo skače.
Onda zvleče svet’l nož,
Da tamo zakolje, –
I zajôče vetr mož:
Nosi jo čez polje.
Sonce zajde na jen breg,
Ko kralj pun slobòde,
Rastopí mu oko sneg
I zapâli vode.
Rože rastó krôg mu nôg
I letîjo tice,
Gospon ljiljan, petljar glog
Dišîdo mu v lice.
– Njivo orje jen seljâk
Vu prnjàve robe –
Sonce skrilo za oblâk
Svoje zlate zobe.
Rja zela mu škrljâk,
Zlate lačné konce –
Plašč oblâk napràvil mrak:
Pod njim joče sonce.